Vse države članice Evropske unije pripadajo ekonomski in monetarni uniji (EMU) in usklajujejo svoje ekonomske politike za uveljavljanje gospodarskih ciljev EU. Številne države članice so naredile še en korak naprej in svojo nacionalno valuto nadomestile z enotno valuto – evrom. Te države tvorijo območje evra.
Ob uvedbi evra leta 1999 kot „knjižnega denarja“ je bilo v območju evra 11 od takratnih 15 držav članic. Grčija se je območju evra pridružila leta 2001, samo eno leto pred prehodom na evrogotovino, leta 2007 ji je sledila Slovenija, leta 2008 Ciper in Malta, leta 2009 Slovaška, leta 2011 Estonija, leta 2014 Latvija in leta 2015 Litva. Danes območje evra sestavlja 19 držav članic EU.
Od držav zunaj območja evra ima Danska po protokolih k Pogodbi klavzulo o nesodelovanju, na podlagi katere je izvzeta iz pridružitve območju evra, čeprav se mu pozneje še vedno lahko pridruži, če bo to želela. Švedska še ne izpolnjuje pogojev za pridružitev območju evra.
Preostale države članice, ki niso del območja evra, so tiste države, ki so k Uniji pristopile leta 2004, 2007 in 2013, torej po uvedbi evra. Te države ob pristopu še niso izpolnjevale potrebnih pogojev za vstop v območje evra, vendar so se zavezale pridružitvi, če in ko jih bodo izpolnile. To so države članice z odstopanjem, kot denimo Švedska.
Andora, Monako, San Marino in Vatikan na podlagi posebnih monetarnih sporazumov z EU uporabljajo evro kot svojo uradno denarno enoto ter ob določenih količinskih omejitvah izdajajo lastne evrske kovance. Ker pa niso države članice EU, tudi niso del območja evra.
Upravljanje območja evra
S sprejetjem evra postanejo gospodarstva držav v območju evra vse bolj povezana. To gospodarsko povezovanje je treba ustrezno upravljati, da bi v celoti izkoristili prednosti skupne valute. Zaradi gospodarskega upravljanja se območje evra razlikuje od drugih delov EU, zlasti na področju monetarne in ekonomske politike.
- Monetarno politiko v območju evra vodi Evrosistem, ki vključuje Evropsko centralno banko (ECB) s sedežem v Frankfurtu in nacionalne centralne banke držav območja evra. Svet ECB določa monetarno politiko celotnega območja evra. Svet je pristojen za izvajanje enotne monetarne politike, katere glavni cilj je ohranjati stabilnost cen.
- V območju evra ostaja ekonomska politika pretežno v pristojnosti držav članic, vendar pa morajo države usklajevati svoje ekonomske politike za doseganje skupnih ciljev stabilnosti, gospodarske rasti in zaposlovanja. Usklajevanje poteka v okviru različnih mehanizmov in instrumentov – najpomembnejši je Pakt za stabilnost in rast. Pakt za stabilnost in rast zajema dogovorjena pravila o fiskalni disciplini, denimo omejitev javnofinančnega primanjkljaja in zadolženosti držav, ki jih morajo spoštovati vse države članice EU. Vendar se lahko v primeru nespoštovanja pravil kaznujejo – finančno ali drugače – samo države območja evra.
- Ekonomsko upravljanje EU poteka v letnem ciklu, imenovanem evropski semester.
Območje evra
Države članice območja evra | Države članice zunaj območja evra | Država članica s klavzulo o izvzetju |
| Avstrija | Bolgarija | Danska |
| Belgija | Hrvaška | |
| Ciper | Češka | |
| Estonija | Madžarska | |
| Finska | Poljska | |
| Francija | Romunija | |
| Nemčija | Švedska | |
| Grčija | ||
| Irska | ||
| Italija | ||
| Latvija | ||
| Litva | ||
| Luksemburg | ||
| Malta | ||
| Nizozemska | ||
| Portugalska | ||
| Slovaška | ||
| Slovenija | ||
| Španija |
Governing the euro area
By adopting the euro, the economies of the euro-area members become more integrated. This economic integration must be managed properly to realise the full benefits of the single currency. Therefore, the euro area is also distinguished from other parts of the EU by its economic management – in particular, monetary and economic policy-making.
- Monetary policy in the euro area is in the hands of the independent Eurosystem, comprising the European Central Bank (ECB), which is based in Frankfurt, Germany, and the national central banks of the euro-area Member States. Through its Governing Council, the ECB defines the monetary policy for the whole euro area – a single monetary authority with a single monetary policy and the primary objective to maintain price stability.
- Within the euro area, economic policy remains largely the responsibility of the Member States, but national governments must coordinate their respective economic policies in order to attain the common objectives of stability, growth and employment. Coordination is achieved through a number of structures and instruments, the Stability and Growth Pact (SGP) being a central one. The SGP contains agreed rules for fiscal discipline, such as limits on government deficits and on national debt, which must be respected by all EU Member States, although only euro-area countries are subject to sanction – financial or otherwise – in the event of non-compliance.
- Implementation of the EU’s economic governance is organised annually in a cycle, known as the European Semester.